Je univerzalni preživetveni refleks, ki ga imajo tudi živali in celo primitivne amebe. Refleks rdeče luči ščiti telo pred napadom. Kadar zaznamo nevarnost, se sproži kup avtomatiziranih fizičnih refleksov: čeljust se zakr- či, ramena se dvignejo, mišice oči in obrvi se skrajšajo, napete prsne mi- šice potegnejo glavo naprej, napnejo se abdominalne mišice, roki, nogi in stopala se zarotirajo navznoter. Refleks rdeče luči sproži medialno rotacijo vseh okončin in nas spravi v fetusni položaj, s čimer zaščiti najranljivejše dele telesa.
V preteklosti nam je omogočil preživetje, da smo lahko kot vrsta preživeli do danes.
Toda ljudem, ki živimo v razvitem svetu, kjer naša življenja niso dnevno ogrožena, ta refleks povzroča več škode, kot koristi. Službene obveznosti, ki jih nikoli ni konec, družinska in finančna odgovornost, ter družbena pričakovanja nas dnevno spremljajo, kar pa lahko občutimo kot življenjsko ogrožajoče stanje, ki se ga večina sploh ne zaveda.
Ob kronično prisotnem tovrstnem stresu, je tudi refleks rdeče luči permanentno aktiviran. Skrajšane mišice frontalnega dela telesa nas “zvijejo” naprej v držo, ki jo povezujemo s staranjem. Posledica takšne konstantne drže sta bolečini v križu in vratu, kot tudi kup drugih fizioloških motenj; med drugim: plitvo dihanje, visok krvni pritisk in težave s prebavo.
Večina ljudi s kronično aktiviranim refleksom rdeče luči bo na njej primeren način uravnovesila svoje telo. Da bi npr. uravnovesila sključeno držo, bo potegnila glavo nazaj, kar bo povzročilo bolečine v vratu in težave v cervikalnem – vratnem delu hrbtenice (hernija). Podobno ima veliko ljudi s takšno držo težave s hrbtom, ker morajo te mišice pretirano aktivirati, da je njihovo telo v pokončnejši drži
Lastnosti ljudi z izraženim refleksom rdeče luči
Tipične lastnosti oseb s pretirano podzavestno aktivacijo refleksa rdeče luči so: skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja, ter kronična utrujenost. Tak človek je tih, ali pa pretirano glasen, diha plitvo in hitro. Tesnobo in strah občuti tudi takrat, ko se mu ni treba bati ničesar. Je bled in brez energije. Dela kratke korake, videti je utrujen, počasen ter previden.
Tipične lastnosti oseb s pretirano podzavestno aktivacijo refleksa rdeče luči so: skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja, ter kronična utrujenost.
Ob opazovanju ljudi je skoraj nemogoče zgrešiti, da jih ima ogromno, vključno z mano, bolj ali manj močno aktiviran refleks rdeče luči. Ob prisotnosti SMI in SMA se takšnega stanja niti ne zavedamo.
Osebna izkušnja
Že nekaj let je minilo, ko sem se po sedmih letih brez pomoči zdravnikov, zaradi močne depresije vsaj približno vrnil med ljudi. Ob znanju, ki ga imam sedaj in svojih izkušnjah, menim, da je navečja težava refleksa rdeče luči, da zelo, zelo grdo vpliva na tvoje razmišljanje in dojemanje sveta. Neskončno težko se je iztrgati iz takšne spirale, ki vodi samo v temo. Za to potrebujemo ogromno energije in volje po preživetju, ko ne vidimo niti pikice svetlobe več v našem življenju. Od kod ta preživetvena želja pride še ne vem.
Refleks rdeče luči vsebolj zaznavam, na kar me opominjajo zelo pogoste bolečine v vratu in tudi v križu, ki jih do sedaj nikoli nisem imel, ter ob- čutek da se spreminjam v sključenega starejšega gospoda.
