Živimo v urejenem okolju, z obilico energije. Naša pandemija je pomanjkanje časa.
V časih, ko temu ni bilo tako in so ljudje svoje telo uporabljali (in verjetno tudi zlorabljali) primarno v namene pridelave hrane in preživetja, je človekovo telo doseglo usklajenost nadzornega sistema (centralni živčni sistem) in membrane, ki ta nadzorni sistem oskrbuje s senzornimi občutki in izvaja ukaze nadzornega centra.
Senzorno-motorično amnezijo razumem kot disociacijo med senzornimi informacijami o mišičnem tonusu in med mišični koordinaciji (agonist/antagonist), ter nadzornimi centri centralnega živčnega sistema, ki so namenjeni nadzoru gibanja (hrbtenjača, možgansko deblo, centri v možganski skorji). Gre za ločenost med zavestjo / podzavestjo, in telesom.
Način življenja, če sledimo konvencionalnim smernicam in uhojenim potem, narekuje od nas vse več. Ker živimo v urejenem okolju s presežkom energije in je naša pandemija pomanjkanje časa, si dovolimo preslišati telesne signale in z močjo zavestne volje kot v buldožerju voziti skozi življenje.
Takšno vedenje, ko se žrtvujemo za doseganje “višjega cilja” je pogosto nagrajevano in vzpodbujano. Veliko rajši in lažje se pohvalimo z vsemi nadurami, ki smo jih oddelali, ali pa zlomljenimi kostmi, ki smo si jih prislužili na kolesarskih dirkah.
Ker je naš intrinzični, torej globoko ponotranjen vzgib za preživetje zelo močan, telo v samoobrambi pred fatalnim kolapsom zakrči membrano oz. povedano razumljiveje, poviša mišični tonus, ter poruši med mišično koordinacijo. S tem smo primorani porabiti precej več energije za dosego istega. Lahko si predstavljamo, da nas telo ovije v mavčni oklep. Podobno vlogo pa lahko odigra naš ego, ki zakrči membrano, da s tem omeji prenos informacij iz membrane do zavesti. Tako lahko nadaljuje nerealen odnos do okolice ali pa nerealno zaznavanje okolice.
To navidezno homeostazo je, kot sem zgoraj že večkrat omenil, zaradi obilice energije, možno držati precej dolgo časa. A ker vsakemu kršenju zakona sledi kazen, ta navidezna homeostaza le še povečuje komunikacijski razkol med membrano in umom, ter tako povečuje entropijo sistema – telesa. Senzorno-motorna amnezija je vse večja.
Razvoj SMA
V primeru matere, ki je zaradi svojih travm razvila pretirano ločenost med egom in membrano, torej telesom, lahko otrok že v času razvoja v trebuhu, kjer med drugim kopira mamin živčni sistem oz. otroka “zmodelira” pretirano kronično povišan tlak v mamini trebušni votlini, razvije senzorno-motorno amnezijo že v otroštvu.
V primeru, da materina ločenost ega in telesa ni pretirana, si lahko otrok z dvigom napetosti svoje membrane, zagotovi nekaj svoje integritete. Ta napetost je običajno najmočnejša v predelu vratu, trupa in medenice. V večini primerov ta zakrčenost v otroštvu še ne vpliva na resnejše zdravstvene težava, ima pa dober potencial za kasnejšo rabo zdravniške pomoči.
Izguba gibčnosti v vratu lahko vodi do artritičnih stanj v tem, torej cervikalnem delu hrbtenice, pretirana napetost v ledvenem, lumbarnem delu, pa do bolečin v križu, išiasa, hernije, ali protruzije ledvenih vretenc.
A ker ima vse svojo ceno, je tudi takšna “navidezna” integriteta zasnovana na togosti in stabilnosti (kadar je zakrčena lateralna veriga mišic, govorimo o refleksu zelene luči, ki jo razumemo kot: “ne, ne moreš me zlomiti ali potlačiti”), ne pa na nadzorovani nestabilnosti, učinkovitem gibanju, volji in telesnih občutkih. Zakrčenost je odraz negacije in nemoči.
V ranem otroštvu (v prvih 6-7 letih) je usmerjena primarno proti starševskim zahtevam, ko pa takšne mišične napetosti postanejo kronične in nato podzavestne, govorimo o nastopu senzorno-motorične amnezije. Zakrčenost postane odpor proti življenju in svobodi. Zmanjšana je polarnost organizma, popačijo se dihalni vzorci, z namenom zmanjšanja produkcije življenjske energije.
Ego
Ego nadzira skeletne mišice, zato je povišan mišični tonus in zakrčenost mišičevja najprej akuten odziv volje (Ne bom se predal / Premagal bom to), kasneje pa se lahko spremeni v kronično obliko.
Otrok ima v taki situaciji na voljo ali boj ali beg.
Boj
Otrok zakrči skupine skeletnih mišic. Močno se mu poveča energija na zunanjem sloju membrane. Postane oseba, ki ima močno, a nezdravo voljo. Ta osebi omogoča, da nekaj doseže, a ji ne pusti, da bi potem v sadovih svojega dela tudi uživala. Užitek po dobro opravljenem delu zahteva sprostitev in zmožnost predaje svojemu srcu. Oseba je razdvojena med psihičnim in fizičnim, med razmišljanjem in čutenjem. AEQ vaje izvaja s preveč truda, prehitro in brez občutka za to, kar počne
Način življenja, če sledimo konvencionalnim smernicam in uhojenim potem, narekuje od nas vse več. Ker živimo v urejenem okolju s presežkom energije in je naša pandemija pomanjkanje časa, si dovolimo preslišati telesne signale in z močjo zavestne volje kot v buldožerju voziti skozi življenje.
Beg
V tem primeru pa otrok energijo povleče v notranjost (“podhladi” okončine) in na ta način zmanjša zmožnost zaznave in vpliva na okolico. Takšno osebo rado zebe, ne glede na to koliko in kaj poje je vitka. Ima malo energije in je videti odsotna. AEQ vaje izvaja počasi, z malimi amplitudami gibov in premalo zavedanja akcije in reakcije.
