Urejanje gibanja in življenja

Primaren vir energije za gibanje je center telesa – trup, sekundaren pa periferija okončine. Gibanje na tak način je najbolj urejeno in usklajeno z močjo, funkcijo in razporeditvijo mišic, sklepov ter kosti. Zdravo telo nima posebno izražene tendence gibanja v določeno smer. To pomeni, da sta omejitvi gibanja struktura okostja in sklepov, ne pa napetost mišic.

Zdrava koordinacija gibanja telesa kot celote mora spoštovati mehanski princip najmanjšega možnega odpora in trenja. Pomeni, da so mišice razvite, delujejo usklajeno in izvajajo ukazane gibe z najnižjo možno porabo metabolične energije.

V sodobnem okolju sta pozornost in urejenost gibanja vse bolj domena tehnologije, posledično je pravilno urejeno človeško gibanje vse redkejše.

Ob proučevanju človeškega gibanja lahko opazimo distinkcijo med razvitimi in slabše razvitimi deli sveta, kjer je energija draga in težko dostopna. V slabše razvitih delih sveta živeči ljudje imajo tanjše roke in noge, ter tako nujno usklajenost centra ter okončin. Skladno s tem ne poznajo večine bolezni, ki so v razvitih delih sveta vse pogostejše (hernija, skolioza, glavoboli, artroze, kalcinacije, aritmija, srčno-žilne bolezni). Mehko gibanje ljudi se skozi različna življenjska obdobja ohranja in tako so razlike v gibanju telesa, medenice in prsnega koša otroka in njegove babice, težko opazne.

Stanje v razvitih delih sveta pa je ravno obratno in tako bolečine in kronične težave postajajo nova normalnost. Seveda to s pridom izkoriščajo farmacevtski koncerni in zdravstvena industrija.

Sodobni človek hodi trdo, glasno, njegova pozornost je nekje drugje (običajno pri telefonu), glava nemirno poplesava, medenica in prsni koš sta zamrznjena.

Občutek je vse manj pomemben in ga nadomeščajo naprave in aplikacije za spremljanje in merjenje vseh mogočih fizioloških parametrov, ter beg v virtualno resničnost. Ko se funkciji občutka in uma zmanjšujeta, se entropija povečuje, s tem je več bolezni, bolečin, razpada in razkroja.

Sodobni človek hodi trdo, glasno, njegova pozornost je nekje drugje (običajno pri telefonu), glava nemirno poplesava, medenica in prsni koš sta zamrznjena. Koraki so kratki, ujeti in neučinkoviti. Občutek je, kot da se starejša oseba v primerjavi z otrokom giblje na drugem planetu z bistveno višjo gravitacijo kot na Zemlji. Premikanje ljudi in tovora se zato v veliki večini primerov vrši z zunanjo pomočjo.

Introvertiranost, nenavezanost na materialne dobrine in brezskrbnost hindujca je povezana z mehkobo v kolkih in lahkotnostjo njegove hoje. Za povrnitev možnosti sedenja na petah je treba usmeriti čas in pozornost vase, se odpovedati delu materialnih dobrin in obveznostim, ki nas dušijo in zategujejo.

Nikoli nisem bil tekač. Pred daljšo športno abstinenco sem ves prosti čas posvetil (podredil) kolesu in plezanju.

Kljub temu, da sem v temu obdobju zelo malo tekel, sem se udeležil nekaj polmaratonov, lokalnih gorskih tekov, teka na Grintovec in tudi teka na Planico. Na prigovarjanje prijatelja sem se leta 2019 prijavil na gorski maraton, 42 km z okoli 2400 v.m. Teningov pred tem sem opravil zgolj kakšen ducat. Trda glava in še trše in močno telo sta mi omogočila da sem dirko končal brez posebnih težav. Po tem so tekaški copati romali v omaro in tam ostali do pred nekaj tedni, ko sem se zopet spravil v gibanje.

Od kar sem se srečal z AEQ metodo sem se prav bal ponovno začet ukvarjati s športom, da se ne bi zopet zaklal, vso svojo energijo vlagal vanj in izgorel kot pred leti.

Začel sem zelo konzervativno. Opažam, kako se telo že po 2,5 km začne upirat. Kot da ima dosti. Sedaj mu le ponižno pokimam in se odpravim nazaj proti domu. Podobno sem opazil na kolesu, ko sem krog, ki bi ga včasih odvozil hitreje in s sendvičem v ustih, predčasno zaključil. Egu tak pristop nikakor ni všeč, tako kot ne spoznanje o realnem stanju telesa in kondicije.

Zgornji opis ni samohvala, temveč spoznanje koliko peska sem si metal v oči v preteklosti in kako zelo si lahko lažemo, da smo popolnoma dobro (sproščeno), ko pa smo v resnici živa presta. Kljub temu, da čudežno nisem imel nikoli pretiranih težav s poškodbami, sem telo več kot očitno z močjo volje kar dobro prisilil čez rob. To je sploh opazno sedaj, ko malenkost bolje čutim signale telesa in kar absurno hitro končujem “treninge”.

Logična in pričakovana posledica po daljši abstinenci od športne aktivnosti bi bil tudi muskelfiber, ki pa je sedaj skoraj čudežno zelo malo prisoten.

Zadnja dva meseca čutim željo po treningu. Tokrat sem se zadeve lotil precej počasneje in nežneje. Upam, da bo telo dovolj napredovalo v doglednem času, da bom lahko užival sadove njegove moči in kondicije.

Zadal sem si, da bo tempo napredka in količino treninga narekovalo moje telo in ne ego.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja