Kot vemo iz lastnih izkušenj in opazovanj, nam učinkoviti sistemi prijajo in so nam privlačni. Tako se npr. s kolesom, čigar “sistemi” so urejeni in zato lepo deluje, ter gladko teče, rajši vozimo, kot s pokvarjenim.
Ravno tako je z gibanjem. Fascinirani smo nad gibi mojstrskih atletov in izmojstrenih Shaolinskih menihov.
Učinkoviti sistemi tako porabljajo tudi manj energije, kot neučinkoviti.
Telo, ki deluje učinkovito, je telo brez bolečin. Jasno je, da si takšno stanje telesnih sistemov želimo vsi.
Realnost pa je drugačna.
Propriocepcija, interocepcija, alostaza in homeostaza
Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjemu in notranjemu neravnovesju ne zmoremo z vedenjem vplivati na okolico, ter s tem telesnim sistemom olajšati doseganje homeostaze, kar pomeni nenehni stres za celoten sistem.
Iz tega razloga je ključ do razumevanja vzrokov kroničnih bolečin v mišicah in sklepih razumevanje vloge propriocepcije in interocepcije pri uravnavanju mišičnega tonusa skeletnih mišic.
Bistveno za preživetje in pravilno delovanje organizma je sposobnost človeškega telesa, da vzdržuje stabilno notranje okolje, kljub spremembam v njegovi okolici.
To je ključni koncept v fiziologiji telesa, ki ga imenujemo homeostaza. Vključuje več različnih procesov in sistemov, ki delujejo sinergistično in s pomočjo negativne povratne zanke[1] ohranjajo različne fiziološke parametre v ozkih mejah (npr. pH krvi, koncentracija glukoze, telesna temperatura).
Alostaza pa se nanaša na sposobnost telesa, da se prilagodi in odzove na stresorje in spremembe v okolju, z namenom vzdrževanja splošne stabilnosti in dobrega počutja – zdravja. V nasprotju s homeostazo, katera se osredotoča na vzdrževanje specifičnih parametrov znotraj ozkega območja, vključuje alostaza dinamične prilagoditve različnih fizioloških sistemov, kot odziv na stresorje in izzive.
Oba procesa sta ključna za optimalno delovanje in učinkovit odziv telesa na spreminjajoče se okoliščine. Neravnovesje v enem ali drugem vodi v različna zdravstvena stanja in motnje.
Možgani imajo ključno vlogo pri uravnavanju mišičnega tonusa na podlagi informacij iz propriocepcije in interocepcije.
Preko interocepcije, zaznavamo notranje stanje telesa, vključno z občutki lakote, žeje, temperature, bolečine in čustev. Gre za občutenje impulzov z notranjih organov, tkiv in fizioloških procesov (npr. sprememba frekvence dihanja, srčnega utripa, …).
Preko propriocepcije pa zaznavamo položaj in gibanje telesa v prostoru. Tako nam omogoča, da se zavedamo, kje smo, brez, da gledamo ta del telesa (npr., da želimo približati kozarec vode k ustom, ker smo preko interocepcije zaznali žejo). Te informacije pridobivamo iz receptorjev v mišicah, ligamentih in sklepih.
[1]: Specifični centri v možganih spremljajo informacije posameznih receptorjev v telesu, kateri jim sporočajo posamezne parametre. Npr. v primeru povišanja nivoja glukoze v krvi, centri v možganih le-to zaznajo, ter sprožijo aktivacijo trebušne slinavke, ki v krvni obtok izloči inzulin. Ob znižanju nivoja glukoze na normalno raven, možgani aktivirajo deaktivacijo trebušne slinavke.
Vloga pravilne zaznave mišičnega tonusa v zavesti za doseganje homeostaze
Kot je sedaj že razvidno, so zgornji štirje procesi zelo povezani med sabo. Za razumevanje kroničnih mišičnih napetosti, ki povzročajo kronične bolečine, nas zanima predvsem vpliv teh procesov na mišični, oz. podrobneje na kronični mišični tonus.
Kadar naša interocepcija deluje optimalno, lahko začutimo že minimalno spremembo v stanju mišice, tj. njenem tonusu, kadar se mišica podaljša ali skrajša. Do določene mere lahko tak impulz upoštevamo ali pa ga zatajimo za določen čas. Npr., da se podamo na skok s padalom. Naša interocepcija nam sporoča strah. Če interocepcija deluje dobro, ta strah zaznamo takoj, ko nastopi, ko je še “majhen” in lahko nato sprejmemo zavestno odločitev, da ignoriramo sporočila interocepcije in se podamo na ta skok ali pa od dejanja odstopimo.
Lahko si predstavljamo, kako kroničen mišični tonus vpliva na popačenje interocepcije in kako težje in koliko več energije potrebujemo za urejanje alostaze in homeostaze.
Prav tako pa mišični tonus vpliva na zaznavanje impulzov propriocepcije. Kdaj bi prej zaznali pik komarja. Ko sproščeno ležimo, ali ko hodimo v hrib z nahrbtnikom?
Skozi daljše časovno obdobje se lahko na tak način razvije zelo velika odtujenost zavesti od telesnih stanj in stanj v okolici, kar nam omogoča, da lahko ustvarimo iluzijo oz., da lahko ignoriramo resnično stanje v okolju in sebi. Naredimo si oklep.
Pride dan, ko se začnemo zbujati okorni, z otrdelimi sklepi. Ali pa opazimo, da glave ne moremo več tako gladko in tako daleč zasukati na stran. To je znak, da je zavestni del povratne zanke senzorno-gibalnih informacij zmanjšan ali prekinjen. Nastane stanje, ki ga imenujemo senzorno-motorna amnezija.
Zaradi nje nismo sposobni znižati mišičnega tonusa, niti, kadar spimo. Vsi, ki imate otroka se spomnite, kako težak postane, ko zaspi. To je posledica zelo nizke senzorno-motorne amnezije.
Zaradi konstantno povišanega mišičnega tonusa porabljamo vse več energije, zato postajamo utrujeni, brezvoljni. Poleg tega vse težje učinkovito vplivamo na našo okolico, težje urejamo naše odnose, kljub temu, da to negativno vpliva na doseganje alostaze in homeostaze.
Vloga AEQ metode pri zmanjšanju in odpravi kroničnih stanj
Iz zgornjega sestavka je očitno, da kronično, torej dlje časa trajajoč povišan tonus v mišicah ne vpliva ugodno na naše življenje in ga otežuje. Zaradi težje dosegljive homeostaze pa to negativno vpliva tudi na bolezenska stanja. Telo je narejeno, da deluje učinkovito in je doseganje homeostaze za njegovo zdravje in dobro počutje bistvenega pomena.
S pomočjo AEQ metode in AEQ vaj smo vse bolje zmožni zaznati in razumeti senzorno-motorične procese, ki določajo naše gibanje, vedenje in življenje.
Glavni vzrok otrdelosti in kroničnih bolečin je nezmožnost, da kljub zunanjemu in notranjemu neravnovesju ne zmoremo z vedenjem vplivati na okolico
AEQ vaje skozi primerno upočasnjene in pozorno izvedene gibe omogočajo izboljšanje interocepcije in tako “izvleči” vse več občutkov iz zakrnelih mišic v zavest. Preko tega se vse bolj zavemo preteklih dogodkov, zaradi katerih smo razvili vzorce dosedanjega delovanja. Ko to ozavestimo, nadalje spoznamo in se na telesni ravni zavemo, da nas v življenju vodijo podzavestni vzorci, ki pa smo jih razvili kot del prilagoditvenega odziva (ang. Coping mechanism) na dane situacije in zato v večini primerov ne vplivajo pozitivno na naše življenje. Ozaveščene negativne podzavestne vzorce pa v tej fazi lahko začnemo s primernim tempom spreminjati.
Na ta način postajamo vse bolj učinkoviti, kar zopet zmanjša mišični tonus, saj smo lahko bolj sproščeni.
Na videz preprosta pozitivna zanka nam na tak način pomaga zmanjšati in odpraviti kronična stanja, saj odpravimo vzrok za njih.
Poudariti moram, da takšno globoko odpravljanje vzrokov ni enostavno. A skozi primerno daljše časovno obdobje in padce ter vzpone pridemo do pozitivne spirale navzgor.