Opna (s tujko membrana) je tanka, ploska in prožna struktura, ki ločuje dva prostora. Izraz se nanaša na tovrstne strukture v mnogih različnih sistemih. Membrana je lahko tudi polprepustna – struktura, ki nekatere snovi prepušča, drugih pa ne.
Materija in energija
AEQ povzame in nadgradi Freudov koncept, da membrana varuje organizem pred mnogo močnejšimi energijam, ki ga obdajajo. Da si lažje predstavljamo, kaj ta energija sploh je, naj na kratko pojasnim koncept materije in energije.
Materija je vse, kar nas obdaja. Sestavlja vse, kar ima maso in zavzema prostor. Tako so npr. osebe, stoli, živali, drevesa, … , vsi sestavljeni iz materije.
Kaj pa materija? Materija je sestavljena iz majhnih, lahko bi zapisali neskončno majhnih delcev. Če za primer pogledamo piškot, je ta sestavljen iz majhnih, zelo majhnih, lahko celo tako majhnih drobtin, da jih ne vidimo s prostim očesom.
Celotna količina materije ki jo neka reč ima je njena masa. Kadar se spremeni masa, se spremeni tudi količina materije. Toda materije se ne da ustvariti niti uničiti. Od tod sledi zakon o ohranitvi energije,
ki pravi, da energije ne moremo ustvariti niti uničiti. Lahko se samo spremeni iz ene lokacije na drugo oz. iz ene oblike v drugo.
Končno.
Energija je lastnost materije. Reči (predmeti), ki sestojijo iz materije (vsi predmeti) imajo tudi energijo. Vsa materija, v katerikoli obliki ima osnovno lastnost inercije, ki – kot je definirano s tremi osnovnimi Newtonovimi fizikalnimi zakoni – preprečuje predmetom, da se hipno odzovejo poizkusom, da bi spremenili svoje stanje mirovanja ali gibanja. Masa predmeta je mera njegove upornosti spremembam; mnogo težje je spremeniti gibanje letalonosilki, kot kolesu.
Ključno se mi zdi razumevanje, da energija ni neka ezoterična zadeva.
Kot sem zapisal v uvodnem stavku, nas membrana varuje pred mnogo močnejšimi energijami, ki nas obdajajo. Podobno kot molekule s svojim gibanjem ustvarjajo energijo, tako vse bolj nori svet in še bolj nori odnosi med ljudmi ustvarjajo energijo, ki bi jo morali čutiti tudi mi, a jo zaradi bolj ali manj trde membrane – kože večina ljudi ne. To jim omogoča preživeti v tem vse hitrejšem tempu in strupenih odnosih. Ker pa je naša koža kot permeabilna-prehodna membrana, ki jo lahko zavestno “otrdimo”, pomeni, da moramo našo notranjo energijo sorazmerno z zunanjo povečati, če se ne želimo sesesti.
Ta povišan notranji tlak (povečanje tlaka pomeni povečanje notranje energije) pa organizmu dolgoročno škoduje in nam postreže s kroničnimi težavami.
Koža
Z vidika AEQ površina telesa ne vključuje samo kože, ampak tudi podkožno tkivo, fascijo in prečno progaste skeletne mišice, ki obdajajo vse telo. Ločuje notranji in zunanji svet in je kot taka občutljiva na dražljaje iz okolja in impulze od znotraj.
Zaščita središča organizma pred vplivi iz okolja je med najpomembnejšimi funkcijami membrane. Tako lahko zavest, da zaščiti središče telesa, z višanjem tonusa omrtviči površino membrane.
Vsi naši čutni organi, ki povečajo občutljivost organizma na dogodke zunanjega sveta, se nahajajo na površini telesa. Z zmanjšanjem te občutljivosti zmanjšamo povezavo zavesti z zunanjim svetom.
Obstajajo primeri, ko je mati v močni stresni situaciji dvignila osebni avtomobil. Njena pozornost je bila usmerjena v rešitev otroka in je tako “spregledala” vso težo, kar pa ji je omogočilo ekstremen dvig tonusa prečnoporogastih skeletnih mišic.
Zavest in zavedanje
Membrana (površina telesa z vidika AEQ) in zavest sta torej tesno povezana.
Zavest je težko definirati. Po zadnjih prepričanjih zajema pojme, kot so kognicija, izkušnja, občutek ali percepcija. Poleg tega obstajajo še druge definicije. Dr. Peter Fenwick, britanski nevropsihiater, ki je 50 let raziskoval delovanje možganov in zavesti je prepričan, da je zavest neodvisna od možganov.
Da se nečesa lahko zavemo (bodisi iz naše notranjosti ali zunanjosti), mora energija impulza dovolj močno vplivati na površino membrane, da se aktivira zaznavanje in prepoznavanje tega impulza na površini možganov. Karikirano deluje telo kot antena, ki lovi radijske signale, površina možganov pa kot radio, ki zaigra ob primernem signalu.
Jasno je, da nam do zavesti seže le manjši del vseh dražljajev. Večji del teh prestreže podzavestni sistem, ki opazuje stanje okolice v vsem obsegu. Podzavestni del nam porodi občutke, ki nato usmerijo zavest v specifično smer, da o tej reči dobimo več podatkov in lažje presodimo, kako ravnati. Vsi poznamo občutek, ko “nam nekaj reče”, da se kam obrnemo, ali da moramo koga poklicati ipd.
Zavest je hkrati lahko usmerjena le na eno področje, torej zunanje ali notranje dražljaje. Svet hiperstimulacije, ki ga poznamo danes, nas sili v ukvarjanje z zunanjim svetom, kar pa povzroča, da vse bolj izgubljamo stik s samim sabo. To je tudi razlog za vse večjo senzorno-motorno amnezijo.
Ego in ščitenje celote
Del zavesti, ki je aktiven v zaznavanju in odzivu imenujemo ego.
Deluje po principu realnosti; pomeni, da išče realne načine, kako zadovoljiti motivacijo osebka, da bi mu na dolgi rok prinesel koristi namesto žalosti.
Obenem Freud priznava, da je ego, pri pogajanjih med jazom in realnostjo, pogosto prisiljen prikriti (nezavedne) ukaze jaza s svojimi zavestnimi racionalizacijami, da bi prikril jazov konflikt z realnostjo.
Tako npr. oseba ne vidi realnosti svojega otroštva in ga opisuje kot dobrega, ljubečega, toplega, … , obenem pa priznavajo, da so bili deležni pretepanja, ustrahovanj, poniževanj ipd.
Vzrok za takšno delovanje ega je v tem, ker želi zaščititi integriteto osebe. To pa v brezizhodni situaciji lahko oseba naredi le tako, da zavrača svoja čustva in nagone, se podredi in si zgradi nekakšno navidezno resničnost, ki pa ji popolnoma verjame.
Ego nam tako omogoča, da umaknemo oviro s poti oz. uredimo neželjen odnos (do oseb ali navad), če pa to ni mogoče pa spremenimo vedenje, da jo lahko obidemo. To sproži in zahteva spremembe v tonusu membrane, ki pa je zavestna in akutna, ter se spremeni, ko oviro premagamo ali obidemo.
V primeru, da ne enega ne drugega ne moremo narediti, je ego prisiljen, da se sprijazni, čeprav ga takšno stanje moti. Če tak odnos traja dlje časa (npr. brezizhodna stiska otroka pred nezrelimi starši), je potreba ega, da zanika realnost čedalje močnejša in vodi v kronično podzavestno dvignjen tonus, ki pa omogoča zanikanje samega sebe (jaza) in nevzdržnega stanja znotraj membrane. Takšno stanje pa vse bolj vpliva na celoten organizem.
Krhko ravnovesje
V takšnem stanju, ko si ego obupno prizadeva ohraniti navidezno ravnovesje, se vse bolj oddaljujemo od homeostaze. Kljub temu, da so v telesu močni impulzi in energije, jih zaradi vse višjega tonusa membrane ne čutimo. Z višanjem tonusa membrane se viša tudi togost ega.
Tako za ohranjanje tonusa membrane, kot tudi za dvig notranjih impulzov se porablja vse več energije, saj si telo vselej prizadeva doseči stanje homeostaze. Sčasoma to vodi do izčrpanosti, preobremenjenosti življenjskih sistemov, ter večanje verjetnosti za bolezni in poškodbe.
Moderni ljudje imajo “debelo kožo”, zato so manj občutljivi na druge, na vplive močnih stimulansov iz okolja (reklame, mediji, hrup, …), ter posledično tudi na čutenje samega sebe. To omogoča, da takšna oseba prenese močne pritiske ob ohranitvi pokončne drže in nasmeška na obrazu, kljub nerealnemu odnosu do časa, energije in okolice. Takšna oseba je v modernem, podivjanem času uspešna in nanj bolj prilagojena.
Zaradi opisanih fizikalnih zakonitosti (Prvi zakon termodinamike) je torej razumljivo, da takšno stanje ne more zdržati dlje časa brez večjih bolečin in bolezni sodobnega časa; oseba pride v resne težave če je čezmerno stimulirana, ni pa opremljena za konstruktivno sprostitev presežne energije. Reakcija notranjosti membrane na stanje okolja se ne glede na zanikanje ega mora izraziti na tak ali drugačen način. Če se energija ne izrazi primerno in učinkovito skozi gibanje membrane ostane ujeta v ali znotraj nje, ter povzroča nestabilnosti, ne simetrije in neučinkovit sistem. To vodi v entropijo, na katero mora sistem opozoriti zavest in egu dopovedati, da mora stanje spremeniti.
Prej ali slej maska osebe s trdo kožo pade pod stresom in pritiski, ter zdrsne v izgorelost, kronično utrujenost, depresijo, avtoimunske bolezni in demenco.
Opozorila
Vsa ta opozorila telesa zavest občuti kot nelagodje ali bolečino. Ko ta notranja napetost doseže stopnjo, ki jo človek ne more več prenašati, se moderen človek omrtviči in razvije debelo kožo, anksioznost ter dviguje aktiviranost simpatičnega dela centralnega živčnega sistema.
Išče načine, kako zmanjšati presežek energije na dovoljene in družbeno sprejemljive načine (pretiran šport, adrenalinska odvisnost, odvisnost od dela, odvisnosti …) ali popači dihanje, s čimer zmanjša produkcijo življenjske energije.
Ego uporabi membrano proti zaznavanju dražljajev z dviganjem tonusa prečno progastih skeletnih mišic, da popači in blokira njegovo zaznavanje notranjega trpinčenja. Tem večja kot je nevarnost preboja bolečine skozi oklep, tem več energije se porabi za vzdrževanje maske, ki se jo predstavlja svetu.
Končni učinek dvigovanja preobremenjenosti in neučinkovitosti je, da zatre resnično čutečega sebe. Ustvari močno senzorno motorno amnezijo in prepreči, da bi telo s svojo inteligenco, intuicijo in globino zaznavanja okolice in notranjosti vplivalo na misli, zavedanje, ter odločitve ega, ki usmerja dejanja telesa in osebe kot celote ter definira njeno sedanjost in s tem tudi prihodnost.
Janez Bitenc